Finančni priročnik za kmete: kako izračunati dejanske stroške proizvodnje?

Kmetijstvo je posebna panoga: čeprav delo kmeta v veliki meri vpliva na pridelek, ga v znatni meri določajo tudi zunanji dejavniki, na katere kmet nima vpliva, na primer vreme ali značilnosti rastišča. Nad določeno mejo ti dejavniki omejujejo donos – v sušnih razmerah na primer ne moremo pričakovati 10-tonskega pridelka pšenice.

Odkupno ceno pridelkov določa trg, na kar pridelovalec nima vpliva. Proizvodni stroški pa so dejavnik, ki ga lahko s premišljenimi odločitvami znatno vplivamo. Prav zato je pomembno natančno vedeti, koliko dejansko stane obdelava enega hektarja.

Velika napaka je, da se ne upošteva amortizacija strojev 

Aktivnim kmetom ni treba posebej poudarjati, kako visoka je cena novega stroja, niti tega, da vzdrževanje rabljenega stroja ni vedno poceni. Hkrati pa je mogoče doseči znatne prihranke, če še naprej uporabljamo stroje, ki so v dobrem tehničnem stanju in so z računovodskega vidika že amortizirani (ponavadi starejši od sedem let), ter jih vzdržujemo v ustreznem stanju.

Seveda treba je sklepati kompromise: zmogljivosti sejalnice za 4 milijone forintov niso enake zmogljivostim nove sejalnice za 40 milijonov forintov. Njihova naloga je sicer ista – vlaganje semena v tla –, vendar lahko obstajajo znatne razlike v kakovosti dela, hitrosti in uporabnih tehnologijah. Tu je pomembno tudi, ali kupimo stroj, primeren za neposredno setev, ali pa predelamo obstoječo opremo. To sicer lahko poveča stroške setve, vendar lahko znatno zniža skupne proizvodne stroške.

Cene dela po naročilu so dober približek

Vse to natančno izračunati v forinih, stalno voditi evidence in ob tem še gospodariti ni preprosta naloga. Za sprejemanje odločitev pa je predstavljajo odlično izhodišče za cene kmetijskih storitev.

Cenik storitev za leto 2026 je na voljo pri več podjetjih. Te sem pregledal in na podlagi povprečja vrednosti, ki se mi zdijo realne, sestavil zbirno tabelo, ki je zelo uporabna pri pripravi gospodarskih odločitev.

Cene storitev običajno vključujejo naslednje stroškovne postavke:
(običajno v Ft/ha ali Ft/delovno uro)

• stroški stroja, 
• gorivo, 
• plačilo za delo operaterja stroja, 
• vzdrževanje, 
• amortizacija (amortizacija je pogosto eden največjih stroškovnih postavk).

Zato predlagam, da vsak prilagodi cene najema strojev svojemu strojnemu parku. Če delate s starejšimi stroji, katerih vzdrževanje je poceni, je lahko realen multiplikator 0,7–0,9. Če pa proizvajate z novimi, visokovrednimi stroji, je bolje računati z multiplikatorjem med 1,2 in 1,5.

Ti multiplikatorji temeljijo na mojih lastnih izkušnjah in dolgoletnih izračunih stroškov; uradnih priporočil zanje nisem našel. Preprost primer: stroški najema dvajsetletnega kombajna in novega stroja, vrednega več kot 100 milijonov forintov, seveda ne morejo biti enaki.

Tudi na družinski kmetiji se plačuje za delo

Družinski kmet lahko zlahka reče, da ker dela sam, nima plačila za delo. V resnici pa mora vendarle od nekje živeti. Če plačila za delo ne izračunamo posebej, se to vseeno odraža v splošnih stroških poslovanja.

Enostavnejša in primerljivejša rešitev je, da kot osnovo vzamemo cene dela in iz morebitnega dobička izločimo dohodek.

Proizvodni vložki in seme: ključni dejavniki proizvodnih stroškov

Poleg stroškov za stroje znaten del proizvodnih stroškov predstavljajo surovine: semena, gnojila in fitofarmacevtska sredstva.

Pri žitih je mogoče seme pridelati tudi na lastnem kmetijskem gospodarstvu. Pri toploljubnih kulturah – na primer pri koruzi ali sončnici – je to precej redkejše, saj se je uporaba hibridov splošno uveljavila. Zaradi heterozisnega učinka zagotavljajo večji pridelek, zato pri teh rastlinah pridelava lastnega semena običajno ni ekonomsko upravičena.

Splošni obratovalni stroški

Poleg stroškov obdelave na hektar upoštevati je treba tudi splošne obratovalne stroške. Sem spadajo vsi izdatki, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo, vendar so potrebni za delovanje kmetije: na primer vzdrževanje poslovnih prostorov, plače pisarniških delavcev ali stroški strežniških naprav.

Ta znesek se lahko med posameznimi kmetijami znatno razlikuje in se giblje med 10 000 in celo 100 000 Ft/ha. Na podlagi lastnih izkušenj se na Madžarskem za povprečno vrednost šteje približno 20 000 Ft/ha, kar pri ceni pšenice 65 000 Ft/tno ustreza približno 0,3 tone pšenice na hektar.

Priprava proračuna

Če sprejmemo zgornja načela izračuna, lahko sestavimo proračun. Jaz se tega vprašanja lotevam z druge strani: Najprej pregledam predvidene prihodke, nato pa jim dodelim odhodke.

Tako je lažje ugotoviti, ali bo kmetovanje predvidoma donosno tudi brez subvencij ali le ob njihovi pomoči. Za številna madžarska kmetijska gospodarstva subvencije še danes igrajo pomembno vlogo pri dobičkonosnosti, zato je to vredno upoštevati pri izračunu.

Primer izračuna bom predstavil na primeru pšenice, saj ta trenutno zavzema največjo površino posevka.

Trenutne tržne cene napovedujejo odkupno ceno približno 65 000 Ft/tono za pšenico, ki ni vrhunske kakovosti. Pridelovalno območje in uporabljena tehnologija bosta najverjetneje odločilna za pričakovani pridelek. Če je v nekem območju povprečni pridelek že vrsto let okoli 5 t/ha, se ne splača načrtovati pridelka 9–10 ton zgolj v upanju na deževno leto. Osnova premišljenega gospodarjenja je, da stroške prilagodimo realno pričakovani ravni pridelka.

Intenzivne in ekstenzivne tehnologije

Različni sistemi obdelave – od obdelave tal z oranjem vse do neorane obdelave – povzročajo različne razmere glede stroškov in donosnosti. Enako velja tudi za to, ali delamo z novim ali že amortiziranim strojnim parkom.

Regenerativne tehnologije lahko vplivajo na proizvodne stroške na več načinov:
(Poleg tega pa izboljšujejo tudi stanje tal.)

• manj obdelav tal, 
• manjša poraba goriva, 
• manjše poškodbe na stroju, 
• boljša struktura tal in zadrževanje vode, 
• stabilnejši pridelek na dolgi rok.

Pri vhodnih surovinah – na primer pri umetnih gnojilih – je mogoče prihraniti znatne zneske, vendar pa lahko prekomerno zmanjšanje povzroči tudi izgubo pridelka. 120 kg dušika v aktivni sestavi, navedenih v primeru, je del povprečne tehnologije, ki po mojih izkušnjah dobro odraža trenutno prakso.

Tabele prikazujejo razlike v stroških med različnimi tehnologijami.

Spodnje vrstice v tabelah prikazujejo vrednost 0.

Dve skrajnosti z vidika obdelave:

Razlika med novim dragim in amortiziranim sredstvom pri tehnologiji brez oranja:

Kje je nivo nič?

Glede na tabele – ob upoštevanju splošnih obratovalnih stroškov – je potreben pridelek v višini približno 4,5 t/ha, da bi kmetijsko gospodarstvo pri odkupni ceni 65 000 Ft/tno doseglo ničelni saldo.

Na začetku leta se je govorilo celo o cenah pod 60 000 Ft/tono, zato trenutno menim, da je možnost nižje odkupne cene bolj realna kot to, da bi pridelek lahko trajno prodajali po ceni nad 70 000 Ft/tono.

Pridelek v višini 4 ton sploh ni nemogoč, vendar pa se v izsušeni državi to lahko zlahka spremeni v nedosegljivo željo. Zato sem še malo preučil številke in z zmanjšanjem količine vhodnih surovin ter semena sem jih še dodatno znižal. Tako, da ta vrednost ostane v okviru realnosti: 

Zavestno izračunavanje stroškov je osnova konkurenčnosti

Pridelovalec ne more vplivati na odkupno ceno, lahko pa vpliva na svoje stroške. Natančno poznavanje stroškov pomaga pri odločitvi, kateri tehnološki elementi se izplačajo, kje je mogoče zmanjšati stroške in pri kakšni ravni pridelka postane kmetovanje dobičkonosno. 

Ena od najpomembnejših prednosti regenerativnega kmetovanja je prav to, da dolgoročno ne le izboljšuje zdravje tal, temveč tudi krepi finančno odpornost kmetijskega gospodarstva.